Vse novice

Pony ni samo kolo

25. september, 2017

Pony. Bel. Še vedno bleščečih barv. In edini s posebnim mestom v naši kleti. Če si v družini praviloma vse delimo, je bel Pony izjema. On pripada samo njej. Mami.

Ko sem bila še najstniških let, je bilo veliko več možnosti, da mi je za kakšen dan ali dva posodila avtomobil za vožnjo v kino, ali pa brunarico v gozdu za izvedbo kakšne zabave. Pony je bil nedotakljiv.Tega nisem nikoli razumela. Vse do danes.

Pony je že v prejšnjem tisočletju veljal za sinonim pravega mestnega carja. In, če ga nisi imel, si izstopal. Hkrati pa si izstopal tudi, če si ga imel. Tega so se vsi zavedali.

Moja mami ga je dobila ob vstopu med pionirčke. Ob pogledu na belega Ponyja še desetletja kasneje sanja o socializmu, Jugoslaviji, bratstvu in edinosti, nekdanjih časih, ki so, kot vsa pretekla, romantično obarvana. Takšna, po katerih se ti kolca. Ker vedno pogrešamo tisto, česar nimamo.

No, jaz ga nisem imela.

In nisem razumela te navezanosti na kolo, materialno dobrino. Vse dokler ga niso v Velenju obudili.

Če mi nikakor ni bilo jasno, zakaj je to kolo tako sveto pri naši hiši, priznam, da se sama do njega zdaj obnašam povsem podobno. Še vedno je nedotakljiv. In tako, kot se je moja mami, pionirka, ponosno vozila z belim Ponyjem kilometer in pol po makadamski cesti do šole, bom jaz letošnji september z dvignjeno glavo in glasnim zvonjenjem v vzgojno izobraževalno ustanovo po asfaltni rdeče obarvani kolesarski stezi na belem lepotcu pospremila svojega prvorojenca.Ponosna. Malce važna. In predvsem srečna.

23 03 564 1024x683 Pony ni samo kolo

Srečna, ker se, ko sedem na Ponyja, počutim del neke nove, velike družine, del katere je bila prej samo moja mati. Bratstvo in edinost v povsem novi obliki.

Čas gre naprej, prioritete se morda spreminjajo, a nekaj ostaja večno.

Pony.

Vsem prvo in višješolcem želim uspešno, nasmejano, čim manj stresno šolsko leto, kjer naj se pletejo prava prijateljstva, rojevajo novi Gorani Dragići, brihtne glavce pripravljajo podlago za nove znanstvene dosežke čez desetletja, predvsem pa čim več Ponyjev parkiranih pred šolo!

Ker si vsak zasluži občutiti del te mogočne nevidne vezi, ki nas drži skupaj. Naj tudi vam srce tako zatrepeta kot moji mami, še leta po tem, ko je prvič sedla nanj.